V deželi Petra Klepca in na Kostelskem

8. junija, na državni praznik dan Primoža Trubarja, smo učenci od 4. do 9. razreda uživali na nekoliko drugačnem kulturnem dnevu. Ker nam je Božiček ob pomoči Sveta staršev za novoletno darilo podaril vstopnice za Adrenalinski park Peter Klepec, smo se odpravili v deželo Petra Klepca.

Iz Starega trga ob Kolpi sta nas voznika Roman in Luka popeljala po slikoviti pokrajini ob reki Kolpi v približno petdeset kilometrov oddaljeno Osilnico, ki je središče dežele Petra Klepca. V Hotelu in športnem centru Kovač so nas prijazno sprejeli in nas razdelili v dve skupini. Ena je odšla z inštruktorjem Klemenom v adrenalinski park, druga, ki jo je vodil Patrik, pa je ostala na travnikih ob hotelu, kjer so adrenalinska gugalnica in plezalni steni. Kasneje sta se skupini zamenjali. Ko sta nam inštruktorja podala natančna navodila za varno izvajanje športnih dejavnosti in nam pomagala nadeti varnostno opremo, so se dogodivščine lahko pričele. In bilo je takole …

Opogumila sem se in šla na zahtevnejšo progo v adrenalinskem parku. Bilo me je malo strah in sem se kar tresla. A ni bilo tako hudo, nasprotno, bilo je zabavno.

Patricija

Na progah v adrenalinskem parku smo morali biti pazljivi, saj je ponoči deževalo in je zato drselo. Na gugalnici me je bilo najprej strah, potem pa sem poskusil. Tako kot sošolci sem tudi jaz zavpil, ko sem z višine približno desetih metrov nenadoma “padel” in se potem večkrat zavihtel v zraku.

Kristjan

Ponoči je deževalo, zato sem bil zjutraj malo slabe volje, saj me je skrbelo, da bo dan dejavnosti odpadel. A se je vreme zjasnilo in smo lahko uživali. Najboljši del dneva mi je bil na gugalnici.

Aleksander

V adrenalinskem parku mi je bilo zabavno, saj je bil zipline spust kar dolg. Tudi na gugalnici je bilo super. Všeč mi je bilo, da me je inštruktor izbral za pomočnika. Ko pa sem bil na vrsti in so me začeli dvigovati, sem se najprej bal, potem pa sem pogumno potegnil vrvico in “poletel”.

David

Vse dejavnosti v Adrenalinskem parku Peter Klepec so mi bile zelo všeč, gugalnica pa je bila zakon.

Matyaš

Po daljšem počitku in malici smo se podali na Kostelsko. Predno smo se po ozki in vijugasti cesti povzpeli na najvišji vrh na poti, ki je pri cerkvici Sv. Ane, nas je malo pod njo pozdravil Peter Klepec. Z občudovanjem smo se ozrli na veliko leseno skulpturo osilniškega junaka, ki visoko nad glavo drži izruvano drevo, s katerim je naklepal Turke in jih pregnal iz naših krajev.

Tudi na gradu Kostel so nas lepo sprejeli in nam predstavili grajske prostore in zbirke. Ogledali smo si zanimiv film o zgodovini gradu. Izvedeli smo, da je grad Kostel s svojim grajskim ozemljem za celjskim gradom največji na Slovenskem. Njegova posebnost pa je tudi, da je naš edini grajski kompleks, znotraj katerega je še živo istoimensko naselje. Ogledali smo si bogato zbirko starega kmečkega orodja in gospodinjskih pripomočkov ter pohištva. Zanimivo so nam predstavili izročilo kostelskih krošnjarjev, ki so nekoč hodili prodajat svoje izdelke vse tja do Dunaja. Igrali smo se staro igro “fiks-niks” in izvedeli, da so bili kostelski “obzeranti”, kot so rekli krošnjarjem, zelo zviti trgovci, saj so v pletenem košu, ki jim je služil za prenašanje izdelkov, imeli dvojno dno. Iz gradu smo se po strmih stopnicah povzpeli na najvišjo razgledno točko, s katere se nam je nudil prelep pogled na celotno kostelsko dolino.

Potem ko smo se odžejali in posladkali s sladoledom ter si nakupili spominke, smo se po grajski poti mimo cerkvice Sv. Treh kraljev vrnili v dolino. Nekatere je zamikalo, da so se še posedli na lesen grajski prestol in se fotografirali. Skozi vasico, ki ji domačini pravijo Trg, smo se vrnili na parkirišče. Sproti pa smo si ogledali še grajske gavge ali vislice, na katerih so nekoč sodili prestopnikom.

Prijetno utrujeni, a polni lepih vtisov smo se v poznih popoldanskih urah vrnili domov.