V podaljšanem bivanju imamo radi posebne dneve. Posebni dnevi in prazniki imajo naslove. Le-ti nam namignejo čemu lahko posvetimo malo več časa, nekaj misli in pozornosti. To je lahko rojstni dan, praznik, mednarodni dan tega in onega. Tudi 21. marec je bil poseben dan; in sicer dan za lutke in lutkovno umetnost. Da bi obeležili svetovni dan lutk, smo se dogovorili, da izvedemo »mini« lutkovni dogodek. Učenci podaljšanega bivanja so se tako zbrali v telovadnici, kjer so se razdelili v štiri skupine po pet učencev. Vsak je dobil svojo ročno lutko, kateri je dal ime. Skupine so imele čas, da svoji igrici dajo naslov, imenujejo like, ki v njej nastopajo in si zamislijo zaplet zgodbe. Ko je pretekel čas, ki so ga imeli za pripravo, so skupine ena za drugo nastopile za improviziranim odrom; medtem ko so se ostali spremenili v gledalce. Nastale so zelo zanimive lutkovne igrice z vsebinami, ki so se dotikale prijateljstva, sočutja in ljubezni. V njih so nastopali dobri in zlobni liki. Zaplet je bil vedno “zapleten”, medtem ko se je na koncu vse dobro izteklo. Svetovni dan poezije, ki se tudi obeležuje 21. marca, pa smo izvedli v naravi, saj je bil prav lep sončen dan. Na sprehodu v gozd, smo nabrali suhe veje, ki so ležale po tleh. Vsak učenec je o vejici spesnil kratko pesem, katere so potem brali na glas svojim sošolcem. V gozdu je tako odmevalo: »Vejica, vejica tako suha in uboga je vsa, rad jo poberem in že se z mano igra.«; »V gozdu je na drevesu rasla veja. Bila je dober dom ploda in lista, dokler jo veter ni odpihal na tla. Sedaj pa žalostna na tleh trohni in spreminja se vsa, da bi spet enkrat drevo bila.« »Hrastova, leskova, bukova… vseh vrst vejic na tleh leži. Čakajo, da dež in sonce jih v zemljo spremeni.« In ne le o vejici, učenci so se spomnili tudi pesmi, ki so se jih že učili iz knjig in so jih veselo recitirali. Še posebej všeč so nam bile pesmi Toneta Pavčka in Andreja Rozmana Roze.
Učiteljica OPB, Andreja
