Literarni natečaj Naravne in druge nesreče – Ogenj ni igrača
Ministrstvo za obrambo RS, Uprava RS za zaščito in reševanje in Izpostava Novo mesto so
tudi letos pripravili literarni in likovni natečaj Naravne in druge nesreče. Mladi pisci in
likovniki so ustvarjali na temo Ogenj ni igrača.
V dolenjski regiji se je na natečaj odzvalo 15 vrtcev in 25 osnovnih šol. Otroci in učenci so
ustvarili 504 literarne in likovne izdelke. Z naše šole so na literarnem natečaju sodelovale
šestošolke Živa Mihelić, Nika Rauh in Lucija Konda.
Učenka Lucija Konda je bila ena izmed 15 nagrajencev za literarni izdelek. Prejela je
priznanje in praktično nagrado, njeno literarno delo Sreča v nesreči pa je bilo posredovano na
državno raven natečaja.
Letošnja gostiteljica zaključne regijske prireditve natečaja je bila OŠ Toneta Pavčka Mirna
Peč. Slovesnost je potekala v petek, 17. aprila 2015.
Sreča v nesreči
Bil je lep jesenski dan. V neki vasi je bilo veliko otrok, ki so bili prijatelji in vrstniki. Pogosto
so se družili med prostim časom, velikokrat pa tudi pri opravljanju določenih obveznosti. Ena
takih je bila pasti živino. Ko so bili skupaj, so ušpičili marsikatero norčijo in neumnost.
Tako so si mali korenjaki nekega dne pripravili vse potrebno, da bi si zakurili ogenj, čeprav
tega niso bili najbolj vešči. Ker je bila jesen, so si želeli speči krompir v žerjavici in
obedovati na gmajni. Jožef je od doma naskrivaj prinesel vžigalice. Na kup so naložili nekaj
dračja, suhe trave in suhih vej. Niso pa počistili suhljadi okrog kurišča in ogenj se je počasi
razširil. Peter, Klemen, Jurij, Aljaž, Anica, Katja, Mojca in Jožef so zvedavo pogledovali proti
ognju. Krompir je bil pripravljen, vsi so se posedli okrog ognjišča in začeli jesti priboljšek.
Nato so peli, plesali in se veselili ob ognju. Bili so vse bolj razigrani in razposajeni. Plameni
ognja, ki so se čedalje bolj dvigovali, so se jim zdeli zanimivi, ker so na nebu risali različne
oblike. Te so postale še bolj privlačne, ko je zapihal veter. Otroci niso slutili, da se bo zgodilo
nekaj hudega.
Ogenj je postajal vse močnejši. Vaščani v dolini so opazili velik dim. Ostrmeli so, ko se je
kmalu potem začel prvim hišam približevati še ogenj. Zbali so se, kje so otroci, ki so šli past
na gmajno. Vedeli so, da jim preti velika nevarnost. Otroci so medtem prestrašeni vpili in
klicali starše na pomoč. Starši, ki so bili gasilci, so pohiteli h gasilskemu domu. Brž so
vklopili sireno in pričeli z intervencijo. Na gmajno so odbrzeli z vso razpoložljivo gasilsko
opremo. Ko so prispeli na kraj požara, so si oddahnili, saj so bili vsi otroci nepoškodovani.
Kmalu so na pomoč priskočili še gasilci iz sosednjih društev in tako so s skupnimi močmi
pogasili ogenj, ki je že oplazil nekaj hiš. Otroke so pripeljali h gasilskemu domu. Gasilski
poveljnik Anton je pristopil k svojemu sinu Jožefu in ga zelo strogo povprašal, kako je nastal
požar. Ta je očetu povedal vse podrobnosti, pa tudi drugi otroci so začeli prestrašeni
pripovedovati. Poveljnik je bil hud. Odločil se je seznaniti otroke z vsemi posledicami ognja.
Zato so se dolgo pogovarjali o ognju in na koncu jim je rekel, da si morajo za vse življenje
zapomniti, da ogenj ni igrača. Otroci so mu obljubili, da se z ognjem ne bodo nikoli več igrali.
Čez nekaj let so ti otroci postali gasilci in so opozarjali druge otroke na nevarnosti ognja in na
različne nesreče. Postali so pravi gasilci, takšni, ki niso nikoli pustili sočloveka v nesreči,
nevarnosti in negotovosti. Cenili so tudi gasilski pozdrav: Na pomoč!
Lucija Konda, 6. razred
Mentorica Marija Volf
