Na OŠ v Škocjanu, ki nosi ime po znamenitem rojaku Franu Metelku, duhovniku, piscu, jezikoslovcu in velikem rodoljubu, je 13. decembra potekala slovesna zaključna prireditev letošnjega literarnega in likovnega natečaja tradicionalnega projekta šole Metelkovo pero. Literarnega natečaja na temo Vse za ljubo slovenščino se je zelo uspešno udeležila tudi učenka naše šole devetošolka Lucija Konda. Za literarni izdelek je prejela četrto nagrado, na natečaju je sicer sodelovalo 58 učencev 13 šol.
Na zaključni prireditvi s kulturnim programom in podelitvijo priznanj in nagrad je posebno pozornost obiskovalcev pritegnila zelo zanimiva razstava Ana Frank, ki so jo pripravili učenci OŠ Škocjan. Bogato slikovno in besedilno gradivo je prikazovalo življenjsko zgodbo judovskega dekleta, ki se je v času druge svetovne vojne z družino skrivalo pred nacisti na Nizozemskem in svoja občutja vojnih grozot zapisalo v dnevnik.
Učenki Luciji vse čestitke za priznanje Metelkovo pero, njenemu očetu Ivanu pa iskrena hvala, da je tudi tokrat z brezplačnim prevozom omogočil učenki in mentorici udeležbo na zaključni prireditvi natečaja.
Lucija je v spisu med drugim zapisala:
“Kako pa je danes? Slovenščina je sodobna in je državni in uradni jezik Republike Slovenije. Pa vendar, ko hodim po ulicah, slišim ogromno slengovskih besed, popačenk, tujk, še posebej veliko angleških izrazov. Ko poslušam pogovor vrstnikov, se zgrozim, saj jih včasih komaj razumem. Govorijo nekakšne kratice, ki nimajo smisla, ne uporabljajo pogovorne slovenščine, kaj šele knjižne govorice. Imamo toliko lepih narečij, pa jih je med mladimi vse manj slišati. Mislim, da se bo to moralo spremeniti. Je že res, da kolikor jezikov znaš, toliko veljaš. A kljub temu mislim, da si razgledan in zaveden državljan, če najprej spoštuješ materni jezik in ga tudi pravilno in primerno uporabljaš. Vsi, ki živimo v Sloveniji in še posebej mladi, bi se morali zgledovati po zamejcih in izseljencih, ki imajo lep odnos do slovenščine.
In kako bo šele čez 500 let? Kdo ve?! Bo podobno, kot je danes? Bo sploh kdo govoril slovensko? Bodo še vedeli, da je nekoč obstajala slovenščina, odlični slovenski pesniki in pisatelji ter njihove knjige? Jaz upam, da ne bo tako hudo.
Mi kaj dosti k temu ne bomo pripomogli. Lahko pa pripomoremo k položaju slovenščine čez 50, 100 let. Vsak pri sebi se moramo vprašati, čemu je slovenščina nastala, s katerim namenom so se rodile prve slovenske knjige, zakaj so v Prešernovem času bojevali črkarsko pravdo, zakaj so naši predniki branili slovenščino pred tujci skozi vse vojne, in še in še. Jaz mislim, da ne brez razloga, temveč zato, da bo slovenski sin vekomaj govoril slovensko, da bo slovenska mati svojim otrokom pripovedovala pravljice v slovenščini in jim prepevala slovenske pesmi, da bo slovenski oče povzdignil glas v slovenščini.”
Marija Volf, mentorica
