Vseslovenski projekt Teden pisanja z roko je potekal letos drugo leto zapored. Vse pa se je začelo 19. maja 2016 z Dnevom Radi pišemo z roko. Nosilci projekta so Društvo Radi pišemo z roko, Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo.
Pisanje z roko je pomembna spretnost, ki spodbuja razvoj fine motorike. Naši možgani bolje delujejo pri pisanju z roko kot pri pisanju z računalnikom. Informacija, ki jo napišemo z roko, se v spominu zadrži dlje časa. Pri pisanju z roko se nam utrne več idej, ohranjamo pa tudi dolgotrajnejšo pozornost. Pisanje z roko je bolj osebno, je izraz spoštovanja in naklonjenosti. Pisava vsakega človeka je neponovljiva.
Letos smo se Tednu pisanja z roko 2019, ki je potekal od 21. do 25. januarja, pridružili tudi v šolski knjižnici OŠ Stari trg ob Kolpi. K sodelovanju smo povabili mamo našega učenca. Gospa Eva Halašova se je povabilu prijazno odzvala in skupaj smo preživeli dve zelo zanimivi in prijetni učni uri. Obiskala nas je v sredo in petek, in sicer v oddelku podaljšanega bivanja in pri slovenščini 6.-9. razreda.
Gospa Halašova je Slovakinja, ki pa že deset let živi pri nas v Sloveniji. Zato smo jo zaprosili, da nam je predstavila svoj materni jezik. Povedala nam je, da Slovaki imenujejo Slovaško Slovensko, državo Slovaško republiko Slovenska republika, jezik slovaščino pa slovenčina. Obe državi imata zelo podobni zastavi – belo-modro-rdeči. Tako smo ugotovili, da ni nič čudnega, če nas mnogi po svetu zamenjujejo.
Gospa Eva nam je napisala in pojasnila slovaško abecedo, ki ima 49 črk. Spoznali smo, da zelo lepo piše z roko. Povedala nam je, da zares rada piše z roko in da je v otroštvu in mladosti veliko pisala z roko. Dejala je, da si je s prijateljicami pogosto pisala pisma in da ima mnoga še danes shranjena. Spodbujala nas je, da naj čimveč in radi pišemo z roko.
Nato nam je predstavila besedišče. Presenetil nas je podatek, da imata slovaščina in slovenščina kar 1852 enakih besed in da je to besedišče, ki nam omogoča, da se lahko zadovoljivo sporazumevamo med seboj. Na tablo nam je napisala nekaj zanimivih besed, npr.: nohavice (hlače), ponožky (nogavice), sneh (sneg), snehuliak (snežak), kohut (petelin), kruh (krog). Nato nam je napisala nekaj povedi v slovaščini, ki jih tudi Slovenci povsem razumemo. Starejši učenci smo se tudi sami radi preizkusili v prepisovanju slovaških povedi in njihovem prevajanju v slovenščino. In gospa nas je pohvalila.
Ogledali smo si nekaj slovaških knjig in prisluhnili gospe Evi, ko nam je prebirala slovaške pravljice. Mlajši učenci so z njo zapeli in zaplesali slovaško otroško ljudsko izštevanko. Da je pisava vsakega med nami neponovljiva, pa smo ponazorili tako, da smo na list drug za drugim napisali “To je moja pisava. Nihče drug nima take.” in se podpisali.
Gospa Halašova nas je obdarila z okusnimi slovaškimi zeliščnimi bonboni, mi pa smo se ji zahvalili za prijetno druženje ter nova znanja in doživetja. Obljubili smo si, da se še srečamo.
Marija Volf, knjižničarka
